Etnološka zbirka

Glavnino etnološke zbirke sestavljajo predmeti vsakdanjega in prazničnega življenja kmečkega prebivalstva kamniškega in domžalskega območja, kot so zbirka poslikanih skrinj, arhitekturna dediščina kašč iz Tuhinjske doline, velikoplaninska pastirska zbirka Vlasta Kopača, zbirka ljudske keramike, zbirka slamnikarstva, zbirka oblačilne dediščine ipd.

Kontakt:
Kustosinja zbirke: mag. Zora Torkar, zgodovinarka in etnologinja, muzejska svetnica
zora.torkar@guest.arnes.si


VELIKOPLANINSKA ETNOLOŠKA ZBIRKA VLASTA KOPAČA

Vlasto Kopač (1913–2006), arhitekt, planinec, alpinist, ilustrator in publicist, strokovnjak za naravno in kulturno dediščino, je tudi kot osebnost znal uskladiti potrebe in želje sodobnega človeka s kulturnim izročilom. Najmogočnejši spomenik njegovega dela je ohranitev naravne in kulturne dediščine na Veliki planini. Od prvega obiska leta 1935 in tudi po upokojitvi se je Kopač skoraj 70 let vračal na Veliko planino. Spoznaval je ne samo planinsko arhitekturo, ki ji je skušal slediti od prazgodovine in jo primerjal z drugimi pastirskimi naselbinami, ampak tudi pastirsko delo, pripomočke, vsakdanje delo in življenje. Vse to je vestno zapisoval, dokumentiral s fotoaparatom, še rajši pa s svinčnikom, peresom in skicirko. 

V desetletjih je nastala izredno bogata zbirka zapiskov, fotografij, skic, načrtov, zemljevidov, ilustracij in predvsem izjemna zbirka pastirskih predmetov z Velike planine. Po njegovi smrti jo je leta 2007 odkupila Občina Kamnik. Muzej je pridobil 486 predmetov. Velik pomen ima zbirka pastirskih predmetov z Velike planine, ki je začela nastajati že v 30. letih 20. stoletja, saj obiskovalcu muzeja ali Velike planine z njo lahko skoraj v celoti predstavimo življenje in delo pastirja.

Slamnikarska zbirka

Etnologinja Majda Fister je leta 1964 zasnovala slamnikarsko zbirko in jo povezala z etnološko raziskavo slamnikarske obrti in industrije na Domžalskem, ki je bila ena najprepoznavnejših in najdonosnejših gospodarskih dejavnosti na tem območju od sredine 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne. Prelomnico v razvoju slamnikarstva, da se je iz domače obrti konec 18. stoletja razvilo v industrijo, pomeni prihod tirolskih podjetnikov leta 1866, ko so po avstrijski izgubi Benečije prenesli tovarniško izdelavo slamnikov v Domžale, tu začeli graditi tovarne in jih opremljati s stroji. Zbirka obsega orodje in pripomočke, ki so se uporabljali na domovih pri pletenju kit in šivanju slamnikov, pa tudi pripomočke in orodje v obrtnih in industrijskih obratih, kot so denimo likalniki za kite, šivalni stroji, kalupi za oblikovanje slamnikov, škatle za prevoz slamnikov, polizdelki in različni modeli slamnikov.

Zgodbe o predmetih

Uhani in broška k narodni noši

Zlato, bel emajl, konec 19. oz. začetek 20. stoletja

Uhane so nosili tako moški kot ženske. Moški so nosili en zlat uhan v levem ušesu, ženske vedno v parih. Uhan je imel dvojni pomen – kot okras in obenem kot zaščita pred hudim pogledom, glavobolom ipd.
Prav posebni so tako imenovani uhani k narodni noši. Izdelani so iz zlata, roža pa v kombinaciji zlata in belega emajla.

Preberite več

Lovrenc Erzar, Sveta družina pri delu, hišni oltarček

Les, polihromiran, druga polovica 19. stoletja

Med najbolj poznanimi podobarji na Gorenjskem je bil Lovrenc Erzar (1835-1903), mlinar in podobar iz Nasovč pri Komendi. Rezljal je popolnoma svojevrstne podobe svetnikov, angelov in drugih. Vsem je skupen t. i. cik-cakasti ali zobčasti rez, ki je najbolj opazen pri hišnih oltarčkih, v oblačilih figur. Za njegova dela so značilni tudi bogato okrašeni stebri na oltarčkih, ki nas spominjajo na baročno figuraliko v okoliških cerkvah. Glavni Erzarjevi motivi so prizori veselega in žalostnega dela rožnega venca, Sveta družina pri delu, Marijina družina ipd.

Preberite več
Poslušaj vsebino: