Zgodovina gradu Zaprice

Muzej ima svoje upravne, razstavne in depojske prostore v gradu Zaprice, ki leži na majhni vzpetini nad Kamnikom oz. nad kamniškima predmestjema Šutno in Zapricami. Na tem mestu je že v 14. stoletju stal grajski stolp, v virih omenjen kot dvor, ki je bil sprva last ministerialov Andeških, vitezov Zapriških (Diengerji z Zapric). Morda je veliki potres leta 1511 ta grad močno poškodoval, kajti na mestu starejšega objekta je okoli leta 1550 grof Jurij Lamberg postavil nov dvorec, ki ga vidimo na Valvasorjevih grafikah. Danes ohranjeno podobo je grad dobil šele v času poznega baroka, v tretji četrtini 18. stoletja, za časa Antona Medarda Wiederkehrja, ki ga je povečal in barokiziral. Njegova dokončna podoba pa je bila oblikovana šele v 19. stoletju z zgraditvijo vhodnega severovzhodnega trakta, ki podobno kot jugozahodni trakt grad omejuje na trikotni talni ploskvi.

Grad Zaprice je bil v 16. stoletju poseben rezidencialni tip podeželskega dvorca z ogelnimi pomoli in brez notranjega dvorišča. Zrasel je še s poznogotskimi formami, ki so delno vidne še danes, kot celota pa je z arhitekturnimi masami že docela renesančna stavba. Zaradi turške nevarnosti so ga morali utrditi z utrjenima šesterostranima stolpoma na obeh vogalih, pozneje spremenjenima v paviljone, in z obzidjem, ki je dvorec že od začetka obdajal v obliki trikotnika. Grad je imel tudi grajsko kapelo, v kateri so se v času protestantizma zbirali protestantje. Grad ima t. i. renesančno obokano pritličje, medtem ko je prvo in drugo nadstropje, ki je povezano z poznobaročnim zrcalnim stopniščem z odprtim jaškom, ravnostropno. V drugem nadstropju je bil obnovljen grajski salon, ki so ga do konca druge svetovne vojne krasile slikane tapete iz časa barokizacije gradu in jih danes delno hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Skoraj ves inventar pa je bil po drugi svetovni vojni raznesen in uničen.

Zadnji zasebni lastniki gradu so bili baroni Schneid–Rechbach. Leta 1879 je grad Zaprice kupil tedaj izvoljeni državni poslanec in vladni svetnik Josip Schneid pl. Trauenfeld, kasneje tudi deželni poslanec. Na njem je z družino preživljal poletne mesece, ko ni bilo sej državnega zbora na Dunaju. Leta 1884 je zaradi tuberkuloze umrl, pokopali ga v družinsko grobnico na Dunaju. Tudi njegova sinova sta počitnice preživljala na gradu Zaprice, kjer so za posest skrbeli oskrbniki. Leta 1919 je postal edini dedič sin Jožef Schneid. Po tem letu v stranskih poslopjih oddajajo stanovanja kamniškim družinam, med letoma 1924 in 1938 pa tudi turistom. Na poletne počitnice na grad so prihajali številni znani gosti, med njimi umetniki Juš Kozak, Oton Župančič, Vladimir Bartol. Leta 1940 je postala edina lastnica gradu Elizabeta Schneid, poročena Rechbach. Leta 1945 ji je Okrajna zaplembena komisija v Kamniku odvzela vse premoženje, tako premično kot nepremično.

Po tem je bil v gradu zbirni repatriacijski center za begunce, kasneje šolski internat. V njem so bila tudi stanovanja, dokler ga leta 1961 niso namenili za muzej. V naslednjih desetletjih so bile stavbe grajskega kompleksa temeljito raziskane in prenovljene za muzejsko dejavnost.