Župan Maks Samec in Samčev predor

Veliko Kamničanov pozna t. i. Samčev predor, a redki vedo, kdaj in zakaj je nastal ter kdo je stal za tem pomembnim posegom v mestni prostor. Njegov pobudnik je bil zdravnik, narodnjak in župan dr. Maks Samec (1844–1889). Njegovo življenje in delo je lepo predstavila pravnukinja Tatjana M. Peterlin Neumaier v Kamniškem zborniku 2024.

Samec je bil rojen v kmečki družini v Arclinu pri Vojniku. Po študiju medicine je večino svojega življenja preživel v Kamniku. Med letoma 1871 in 1873 je tu prvič deloval kot zdravnik, od 1877 pa je imel zasebno ordinacijo v hiši na Šutni 6/7. V Kamniku je spoznal tudi svojo ženo Terezijo Rode.

Uveljavil se je na političnem, gospodarskem in društvenem življenju. Tako je bil od leta 1880 pa do svojega odstopa leta 1886 župan Kamnika, med leti 1883 do 1889 je bil izvoljen predstavnik v kranjskem deželnem zboru, med leti  1877 do 1887 je vodil tudi Meščansko korporacijo in bil predsednik in član številnih kamniških društev, med njimi Narodne čitalnice, pevskega zbora, gasilskega društva ipd.

Med najpomembnejšimi dosežki njegovega županovanja sta gradnja nove mestne hiše s šolo na Glavnem trgu (današnja pošta) in prekop »zloglasnega« klanca pod Malim gradom, velike prometne ovire za konjske vprege. Tako so bile na Grabnu in na začetku Šutne kmetije, ki so z dodatnimi konji prepregale in pomagale vleči težke vozove čez klanec. Klanec je bil tako visok, kot je danes škarpa.

Nasproti nekdanje požgane mestne hiše sta mesto Kamnik in Meščanska korporacija zgradili novo stavbo na Glavnem trgu (današnja pošta) po načrtih arhitekta Zupančiča. V njej so bili prostori namenjeni Meščanski korporaciji in mestni občini ter slavnostna dvorana, zgornji prostori pa deški in dekliški šoli. Slavnostna otvoritev šolskega poslopja je bila 5. oktobra 1882. Do leta 1882 so namreč poučevali kamniške otroke frančiškani, z novozgrajenem poslopjem pa so šolo vodili posvetni učitelji.

Za prekop klanca – danes znanega kot Samčev predor – je moral Samec premagati nemalo ovir. Moremo si misliti, da je bila Samčeva ideja o znižanju klanca zelo revolucionarna za precej konservativne meščane, ker je to pomenilo tudi konec meje med starim mestom in predmestjem Šutna. Prepričati pa je moral tudi občinski odbor in štiri lastnike hiš, ki so stale na klancu, da privolijo v rušenje. Šele konec leta 1881 je bil projekt izdelan, do julija 1882 pa je bil klanec predrt in hiše odstranjene.

Za zidavo škarpe mu je uspelo pridobiti dovoljenje, da jo zgradijo iz neobdelanega kamna iz bližnjega kamnoloma (kasneje znan kot Resnikov kamnolom pri Pod skalco), kar je znatno znižalo stroške. Prekop in škarpa sta bila dokončana do konca leta 1882, urejanje ceste in odtočnih jarkov pa se je zavleklo do pomladi 1883.

Kar nekaj negodovanja so sprožili vsi ti Samčevi projekti, mnogi so videli le občinski dolg in zvišane dajatve. Njihovo godrnjanje Samcu ni bilo dosti mar. Govoril je: »Če mi vi ne boste hvaležni, mi bo pa hvaležna živina.«

Med prekopavanjem so naleteli na podzemni rov, ki je povezoval Mali grad z območjem današnjih Žal. Kot je zapisal Ivan Zika, se ne ve, ali je bil ta rov še iz časa Andeških ali mlajši novoveški, npr. iz turških oz. protestantskih časov.  Na rov še danes opozarjajo trije kamniti kvadri, pokončno vzidani v škarpo – vidni na levi strani, če greste iz Šutne proti mestu. Poiščite jih – spominjajo na župana, ki je mestu odprl pot naprej.

Pripravila Zora Torkar.