Torila, Velika planina, prva polovica 20. stoletja

Torilo je lesena, ponavadi okrogla posoda, stružena in ročno izdelana iz enega kosa lesa (kasneje izdelana tudi iz dogic in kvadratna), ki ima na dnu luknje za odtekanje sirotke iz skute oz. slanega sira. Torila so pastirji izdelovali iz različnih vrst lesa, iz črnega gabra, bresta, javorja, hruške. Dno torila je bilo ponavadi okrašeno s križem, IHS in srcem, manjšimi križi, rastlinskim motivom in drugo ornamentiko. Motiv se je odtisnil v skuti. Obenem je bilo na dnu 5 do 7 luknjic za odtekanje sirotke.

Torila so bila pridobljena v Kopačevo zbirko iz različnih bajt, npr. iz Mežnarjeve bajte na Gojški planini, iz Hbanove, Roševe, Bosove bajte na Veliki planini, iz Kregarjeve bajte na Dovji ravni in drugod. V Kopačevi zbirki je ohranjenih 12 toril.

Torila so iz zbirke Vlasta Kopača (1913-2006), arhitekta, planinca, alpinista, ilustratorja in publicista, strokovnjaka na področju varovanja naravne in kulturne dediščine. Najmogočnejši spomenik njegovega dela je še danes ohranjena in zaščitena enkratna pastirska arhitektura in dediščina na Veliki planini.

Po Kopačevi smrti, je bila na pobudo dr. Toneta Cevca in arhitektke Mojce Kopač, zbirka ob finančni podpori Občine Kamnik septembra 2007 odkupljena. Vsebuje 486 predmetov pastirske dediščine z Velike planine, ki je začela nastajati že v tridesetih letih 20. stoletja. Del Kopačeve zbirke je na ogled na stalni razstavi o Veliki planini.