Relikviariji, 18. stoletje
Relikviárij (iz srednjeveške latinščine reliquarium iz reliquiae = ostanki) v krščanstvu skrinja za shranjevanje in češčenje ostankov sv. križa, posmrtnih ostankov mučencev, svetnikov, njihove obleke idr. relikvij. Obstoj relikviarijev je v krščanstvu izpričan že od 4. stoletja naprej. Relikviariji so pogosto umetniško oblikovani, pozlačeni in bogato okrašeni ter imajo veliko umetniško vrednost.
Večji relikviariji, ki so se hranili v cerkvah in samostanih, so bili navadno izdelani v obliki sarkofaga – dela telesa, ki ga hrani (npr. oprsje, roke, prsta), ali v obliki navadne skrinje iz kovine, usnja ali čvrstega platna.
Relikviariji pa so lahko zelo majhni. To so umetniško izdelane škatlice za shranjevanje majhnih delčkov relikvij, vdelane v dragocene kovine kot npr. medenina ali srebro, v zlate in srebrne niti, svilo, papir ipd. Lahko so imeli obliko ovala, križa. Namenjeni so bili za javno ali zasebno čaščenje vernikov, ki so se ob njih obračali s priprošnjo.