Pridih Mediterana - rimska kuhinja

Ko Rim postane popek sveta (za različne province nekoliko drugače) se na osvojenih ozemljih vse bolj uveljavi rimski način življenja in prehranjevanja. Večina prebivalstva je živela na podeželju. Obdelovali so zemljo, gojili pridelke, trto, redili živino, skrbeli za oljčne nasade in gozdove. Vino in oljčno olje postaneta glavna izvozno-uvozna prehranska artikla v antiki. Podeželje prideluje, mesta so največji porabniki. Začimbe so pomemben del prehrane. V rabi je bilo veliko eksotičnih začimb: od poprov, cimeta, ingverja, žafrana, muškata in drugih. Poleg vseh, ki so že prej v rabi, so v vsakem receptu omenjeni kis, vino in med. Garum in liquamen sta dve omaki, ki sta dajali okus praktično vsaki jedi.

Vsakdanje jedi so bile žitna kaša (puls) iz prosa ali pire, mlinci, zelje in stročnice. Puls je bil hrana tudi vojske. Vojaki so dobili približno 1 kg žita na dan – pražil ga je na vročem kamnu, na ognju, nato pa zdrobil in shranil. Iz take osnove si je potem kuhal kašo ali močnik, ali pa nekvašen kruh. V antiki so že poznali droži, iz Galije pa so uvažali celo kvas. Galci so bili znani po pivovarstvu.

Rimljani so najpogosteje jedli svinjsko meso, ovce, perutnino, ptice, ter divjačino. Na krožnikih bogatih niso manjkali niti polži, školjke, pogosto so jedli ribe. Med specialitete pa so sodili morski ježki, drozg z beluši, pastete iz divjačine, race, gosi, žerjavi, pavi itd.

Med sadjem so bile zelo cenjene: fige, jabolka, češnje, dateljni (ki so prihajali iz Afrike), iz Armenije so uvažali marelice, iz Perzije breskve, melone (bile so velikosti današnjih pomaranč).

Sveži beli kozji sir je bil vsakdanja hrana revnejših slojev. Poznali so vsaj 13 vrst različnih sirov. Nekateri so bili podobni današnjim roquefortu, ricotti.

Le bogati so imeli tri obroke na dan. Glavni obrok (cena) se je navadno začela ob 3. popoldne in včasih so te pojedine trajale ure in ure. Bogatemu jedilniku je pritikalo bogato in umetelno posodje. Vsaka posoda je služila drugačnemu namenu.

Največ kuharskih receptov se je ohranilo v desetih zvezkih Marka Gavija Apicija, O kulinariki (rojen je bil okoli leta 25 pr. n. št.).

Vir: Plesničar Gec, L. in B. Kuhar, Emona in rimska kuhinja. Apicijevi recepti za današnjo rabo, Ljubljana 1996