Mehiški cesar Maksimilijan in meksikajnarji

Na Maistrovem večeru nam je zgodovinar dr. Gregor Antoličič predstavil zanimivo življenjsko pot mlajšega brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa, Ferdinanda Maksimilijana (1832-1867), ki jo je dodobra raziskal v knjigi Maksimilijan, cesar po Napoleonovi milosti.

Ferdinand Maksimilijan je bil po uspešni karieri v avstrijski vojni mornarici in kot guverner Lombardije, v svetu evropske politike, predvsem francoskega cesarja Napoleona III. predlagan za mehiškega cesarja. Francija si je po državljanski vojni v Mehiki zaželela tudi prekooceanskih ozemelj in so s pomočjo vojske in domačih konservativnih sil zavzeli velik del mehiškega ozemlja. Maksimilijan je bil okronan za mehiškega cesarja leta 1864. In šele prihod v Mehiko ga je pripeljal do realne slike glede njegovega kronanja, podpore mehiškega ljudstva, mehiške kulture. Kmalu je prišlo do močnega odpora republikanskih upornikov. S pomočjo francoske vojske in meksikajnarjev je v začetku še vzdrževal red, ko pa mu je Napoleon III. odtegnil podporo francoske vojske, je ostal sam. Republikanski uporniki so ga zajeli, obsodili in leta 1867 ustrelili. Še pred odhodom v Mehiko je začel graditi grad Miramar pri Trstu, katerega dokončno podobo pa ni nikoli dočakal.

Meksikajnarji so bili prostovoljci iz različnih delov avstrijske monarhije, od Čehov, Poljakov v Galiciji, Madžarov  do Slovencev, ki so se javili v podporo cesarja Maksimilijana v Mehiki. Naborno mesto v slovenskih deželah je bilo v ljubljanski Cukrarni. Ob vstopu so prejeli kar lepo plačilo. Med meksikajnarji naj bi bilo po oceni tudi med 200 do 300 Slovencev. Med njimi je bil, na precej visokem položaju tudi Slovenec Franc Kastelic, ki je pisal tudi spomine na ta mehiška leta (Kastelic, Franc Meksikajnarska ekspedicija, 2004). Ob prihodu v njim popolnoma neznano deželo Mehiko se je z njimi dogajalo marsikaj: nekateri so padli, drugi so zboleli, tretji so se vrnili domov, nekateri so tudi po koncu cesarja Maksimilijana ostali v Mehiki. Vsekakor so bili Meksikajnarji tudi po prihodu domov nekaj posebnega in malce skrivnostni.

Tudi kamniški Josip Suchy se v svojih Spominih Krištofovega Pepčka spominja meksikajnarjev: » Najbrž so tiste čase tudi v mojem rodnem mestu že zaznali za potek nemško-francoske vojne. Pa kako ne, saj so se zanimali tudi za prekucijo v Meksiki in v našem mestu je bilo takrat precejšnje število „Meksikajnarjev“, to je onih od solnca zagorelih, mračnih, črnobradih mož, ki so bili nekdaj oprode meksikanskega cesarja Maksimiljana. Še danes jih zrem pred seboj. Mati me je ob vsaki priliki opozorila nanje. „Vidiš, Pepček,” je rekla, „to so tisti možje, ki so šli daleč tja čez veliko lužo. Le oglej si jih, ali vidiš, kakšne škornje imajo, to so meksikanarice.” In res so prišli v modo. Prej je naš kmet nosil dolge, iz enega kosa izdelane škornje, ki so segali nad kolena in bili še zgoraj »zarobljeni”, to se pravi, dali so se razviti, da so segali prav gori do konca stegna. Sedaj pa, odkar so prišli Meksikajnarji nazaj, so jih polagoma začeli nadomeščati s takimi škornji, ki so bili okoli meč nabrani v gube kakor harmonika. Zadaj na peti so imeli nekak rilček, kakor ostrogo. Pravili so, da je ta ostroga radi tega, da se škornji laže sezujejo…

…A, da se vrnem spet k Meksikajnarju! Bil je to stari Ožba — najbrž popačeno ime Osvald — velikan, kateremu sem segel komaj do meč. »Pepček,” je rekel, »pojdi z menoj, povem ti lepo storijo.” Pa sva šla tja v njegovo delavnico — bil je mizar. Posadil me je na skobeljnik, mi dal v roko kos kruha ter si prižgal pipo. »Alo, fant,” je rekel, »sedaj pa le poslušaj!” In pripovedoval mi je o drami v Querntaru. Ta mož se mi je zelo priljubil. Vsak dan sem pohitel k Meksikajnarju in neštetokrat mi je moral ponoviti vso žalostno zgodbo cesarja Maksimilijana, kako so streljali nanj in kako je padel… »

Pripravila: Zora Torkar