Kopališke vile – biseri kamniškega zdravilišča in kopališča

Ob koncu 19. stoletja je bil Kamnik eno najpomembnejših zdravilišč na Kranjskem. Ob levem bregu Kamniške Bistrice, pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, so goste privabljali svež gorski zrak, kristalno čista voda in urejene gozdne sprehajalne poti. Prašnikarjevo vodno zdravilišče je bilo sodobno opremljeno in je ponujalo vodne kopeli, elektroterapijo, masaže, inhalacije ter od leta 1891 tudi priljubljeno Kneippovo metodo zdravljenja. Ta je temeljila na uporabi mrzle vode, gibanju v naravi in zdravem načinu življenja ter je občutno povečala obisk zdravilišča. K uspešnemu zdravljenju in krepitvi telesa sta pomagali še primerna prehrana (npr. kruh z otrobi, preprosta in raznovrstna hrana, omejitev alkohola in tobaka) in obleka iz domačega platna. Za tiste, ki niso imeli kroničnih bolezni, so bili potrebni 3-4 tedni, da se je organizem ob Kneippovi metodi prenovil.

Zdravilišče pa ni bilo namenjeno le zdravljenju. Gostje so uživali v elegantnem zdraviliškem salonu, restavraciji, čitalnici, koncertih, plesih, biljardu in kegljanju. Organizirani so bili izleti v Kamniško Bistrico, Tuhinjsko dolino, na Stari grad, Sv. Primoža in okoliške planine. Lovci in ribiči so lahko uporabljali tudi gozdove in vode v lasti zdravilišča. Sezona je trajala od 1. maja do 15. oktobra, zato so številni obiskovalci v Kamniku preživeli več tednov ali celo vse poletje.

Za njihove potrebe so okoli leta 1890 zgradili štiri kopališke vile – Neptun, Mlin (Mühlhof), Luisa in Johana (danes ob kamniškem štadionu). Predstavljale so udobno nastanitev za goste različnih družbenih slojev.

Najprestižnejša je bila vila Neptun (danes ob Cankarjevi cesti), ki je stala ob ribniku v neposredni bližini zdravilišča. Ponujala je prostorna stanovanja z verandami in balkoni ter sobe v stolpu. Vila Luisa, poimenovana po Prašnikarjevi hčerki Alojziji, je slovela po velikem vrtu, senčnati terasi, štirih verandah in razgledu na Kamniške planine. V njej je bilo tudi prostorno petsobno stanovanje za osemčlansko družino. Vila Mlin je nudila nekoliko skromnejša stanovanja s skupno kuhinjo in shrambo, njena posebnost pa so bili hlevi, kjer so gostje lahko nastanili svoje konje in kočije. Ob cesti proti Mekinjam je stala vila Johana, obdana z mladim smrekovim gozdom, z več dvosobnimi stanovanji in sobami za posamezne goste.

Leta 1892 je zdraviliški kompleks razpolagal s 60 posteljami, dodatne nastanitve pa so ponujale tudi kamniške gostilne. Povprečno ga je obiskalo več sto gostov letno, več kot polovica iz drugih delov Avstro-Ogrske. Prihajali so iz Trsta, Gorice, Zagreba, Dunaja in drugih mest, med njimi tudi številni ugledni politiki, cerkveni dostojanstveniki in kulturniki. Leta 1883 je zdravilišče obiskal celo cesar Franc Jožef, ki ga je izjemno pohvalil.

Po prvi svetovni vojni je zdravilišče večkrat zamenjalo lastnike, njegov nekdanji sloves pa je začel usihati. Nekatere vile so dobile nove lastnike – vilo Neptun je na primer konec 30. let 20. stoletja kupil kamniški industrialec Franjo Lipovec in jo posodobil. Druga svetovna vojna je prinesla zaplembe in nacionalizacijo, po vojni pa so vile postopoma preuredili v večstanovanjske hiše. Zaradi številnih prezidav so izgubile velik del svoje prvotne podobe, vendar še danes ostajajo pomemben spomin na čas, ko je bil Kamnik priznano zdraviliško in letoviško središče z bogatim družabnim življenjem.

Zora Torkar