Ko je poletje postalo čas oddiha: Kamnik, Bled in morska letovišča ob koncu 19. stoletja

Danes si težko predstavljamo poletje brez počitnic, potovanj in iskanja prijetnega oddiha. A ideja, da bi poletne mesece namenili sprostitvi, zdravju in uživanju v lepoti narave, je pravzaprav razmeroma mlada. V drugi polovici 19. stoletja je med meščani, uradniki in premožnejšimi prebivalci Avstro-Ogrske začela nastajati nova navada – odhod na počitnice.

Poletna svežina je postala nekaj, kar se je iskalo. Nekateri so jo našli v zelenih dolinah, ob vznožju gora in v zdravilnih vrelcih, drugi ob morju, kjer sta svež zrak in morska klima obljubljala zdravje in dobro počutje. Med kraji, ki so v tem času začeli pridobivati sloves priljubljenih letovišč, sta bila tudi Kamnik in Bled, ob jadranski obali pa predvsem Opatija in Portorož.

Kamnik – kraj, kjer je počitek postal zdravilo

V Kamniku se je nova doba turizma začela leta 1876, ko so Alojz in Franc Prašnikar ter Janez Kecel odprli kopališče in vodno zdravilišče. To ni bilo le kopališče, temveč pravi prostor za oddih, zdravljenje in družabno življenje.

Gostje so lahko uživali v sprehodih po urejenem parku, izletih v slikovito kamniško okolico, prijetnih večerih v zdraviliškem salonu in različnih oblikah zdravljenja. Zdravilišče je ponujalo zdravniške nasvete, vodne terapije, elektroterapijo, masaže ter bazen, namenjen tako plavalcem kot neplavalcem. Za tedanji čas je bila to zelo sodobna ponudba, ki je Kamnik postavila ob bok drugim znanim zdraviliškim krajem.

Ugled zdravilišča je še povečal obisk cesarja Franca Jožefa leta 1883. Ko je leta 1891 v Kamnik prišel tudi priljubljeni Kneippov način zdravljenja, ki je poudarjal zdravilno moč vode, gibanja in narave, je zdravilišče dobilo še dodatno privlačnost.

Do leta 1893 je kompleks že obsegal zdravniško poslopje in štiri vile. Gostje niso prihajali le za nekaj dni, temveč so v Kamniku pogosto ostajali več tednov ali celo vso sezono. Medtem ko so se obiskovalci Bleda pogosto ustavili za krajši čas, so v Kamniku iskali predvsem mir, počitek in zdravljenje.

Med letoma 1892 in 1900 je zdravilišče vsako leto obiskalo povprečno 311 gostov. Več kot polovica jih je prihajala iz drugih avstro-ogrskih dežel, med tujci pa so bili tudi Nemci in Američani. Okoli 40 odstotkov obiskovalcev je prihajalo s Kranjskega. Kamnik je tako postal kraj srečevanja različnih ljudi in kultur. Čeprav je po letu 1910 zanimanje za Prašnikarjevo zdravilišče začelo upadati, je njegov pomen ostal velik – predstavljal je enega prvih pomembnih korakov v razvoju turizma v Kamniku.

Opatija – ko je majhna ribiška vas postala evropsko letovišče

Podobna zgodba se je odvijala ob morju. Iz majhne ribiške naselbine se je Opatija v nekaj desetletjih spremenila v eno najbolj imenitnih letovišč Avstro-Ogrske.

Začetek njenega turističnega razvoja sega v leto 1844, ko je Iginio Scarpa zgradil prvo počitniško hišo. Njegova vila je postavila temelje prihodnji podobi kraja, ki je kmalu začel privabljati plemiče, bogate meščane in ugledne goste.

V čudoviti Villi Angiolini so se srečevali pomembni obiskovalci tistega časa. Med njenimi gosti je bil tudi cesar Franc Jožef, pa hrvaški ban Josip Jelačić. Opatija je postajala kraj, kjer se je prepletalo zdravje, prestiž in družabno življenje. 

Pravi razcvet je doživela v osemdesetih letih 19. stoletja. Takrat so odprli prvi veliki hotel Quarnero, današnji Hotel Kvarner, zgradili številne elegantne vile, hotele, kopališča, parke in sprehajališča. Opatija je hitro dobila sloves »avstrijske Nice« in postala priljubljeno evropsko klimatsko zdravilišče. Leta 1889 je bila tudi uradno razglašena za klimatsko zdravilišče.

Kamnik z zdraviliškim mirom in svežino ter Opatija z morskim bliščem sta bila dva obraza iste zgodbe – zgodbe o rojstvu sodobnega turizma. Ljudje so začeli odkrivati, da svež zrak, voda, narava in oddih niso le razkošje, temveč tudi pomemben del kakovostnega življenja.

Zora Torkar