Kipar Jakob Savinšek

Objavljeno: 28.04.2020
Malo kdo ve, da se je v Kamniku rodil tudi slovenski kipar Jakob Savinšek. Izbrano zbirko njegovih del hrani Moderna galerija Ljubljana, nekaj kipov tudi Narodna galerija. Njegova življenjska sopotnica Mila Kačič pa je 14 kipov Jakoba Savinška podarila Medobčinskemu muzeju Kamnik.
 
Jakob Savinšek, eden izmed vidnih predstavnikov slovenskega kiparstva se je rodil leta 1922 v Kamniku (v stavbi današnje Kmetijske zadruge). Gimnazijo je dokončal v Ljubljani, leta 1945 se je vpisal na kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1949 diplomiral. Od leta 1951 se je študijsko izpopolnjeval na Dunaju, v Italiji in Švici, pomembno zanj je bilo bivanje v Parizu in Londonu leta 1955. Leta 1960 se je udeležil mednarodnega kiparskega simpozija v Sankt Margarethnu v Avstriji in z Janezom Lenassijem pripravljal podobno prireditev v Sloveniji v Seči pri Portorožu in v Kostanjevici na Krki leta 1961 (Forma viva). Od leta 1948 je razstavljal doma in v tujini, samostojno v Ljubljani in Beogradu. Umrl je leta 1961 v nemškem mestu Kirchheim (de) pri Würzburgu med udeležbo na enem od kiparskih simpozijev.
 
Savinškovo obsežno zapuščino sestavljajo risbe, kipi, ilustracije, scenografije in tudi pesmi, ki najbolj neposredno izražajo njegovo tragično občutje sveta in lastne usode. Z zelo različnimi materiali narejen risbe vključujejo večmetrske kartone za reliefe in miniaturne beležke v notesih ter skupaj s skicami in študijami dokumentirajo celotno Savinškovo likovno ustvarjanje od realiziranih do nerealiziranih del. Savinšek je bil predvsem figuralik, avtor številnih portretov, ženskih aktov in drugih figuralnih motivov, pri katerih je postopno opuščal žanrske prvine. Izhajal je iz študija po naravi, črpal iz secesijske in slovenske ekspresionistične tradicije ter iskal nove oblike v dveh smereh: s poenostavljenjem telesnih oblik je napenjal in gostil volumen in povečeval učinek osrednje gmote, nasprotno pa z nategovanjem in tanjšanjem telesa in njegovim raztezanjem v prostor figuro spreminjal v zrak. V petdesetih letih ga verna odslikava ni več pritegovala, njegovo kiparstvo se preusmerja v primitivizem in arhaizacijo. Nekoliko kasnejša uporaba varjenega železa, armiranega betona ali aluminija mu je olajšala odmik od naravnega modela, vendar je z aluzivnimi oblikami, proporci in naslovi kip vezal na človeka, pa naj je bil ekspresiven ali bolj dekorativen. Abstraktna dela zadnjih dveh let so zaključila Savinškovo silovito iskanje v različnih smereh sodobnega kiparstva. Značilno je bilo, da je nanj vplivalo povojno kiparstvo, ki mu je ponudilo številna slogovna iskanja; loteval se je vselej novih kiparskih problemov, tehnik, estetik in materialov, katerih ni nikoli opuščal, ampak se je k njim ciklično vračal in raziskoval. Nova odkritja je v svojem delu drzno uporabljal-v avtoportretih in portretih ter pri nekaterih spomenikih.
 
Ustvaril je številne portrete sodobnikov (Božidar Jakac, Oton Župančič, Ivan Mrak, Ferdo Kozak, Vladimir Lakovič, Smiljan Rozman, Mila Kačič, Andrej Hieng, Izidor Cankar), njegov dar za monumentalnost se je razvil predvsem v javnih spomenikih: Spomenik Juliusa Kugya v Trenti (1952-1953), Spomenik Vojna in mir v Celju (1954-1958), Spomenik Ivana Tavčarja na Visokem pri Poljanah (1957), Spomenik Simona Gregorčiča v Kobaridu (1958-1959) in drugi.
 
Donacijo Mile Kačič kamniškemu muzeju lahko vidite na stalni razstavi v Galeriji Miha Maleš v okviru zbirke Kamnik in s Kamnikom povezani umetniki.
Pripravila: Saša Bučan
Poslušaj vsebino: