Johann Georg Glässl, žepna ura čebularica

Objavljeno: 24.09.2018

Johann Georg Glässl, žepna ura čebularica, tolčena in gravirana srebrna pločevina, posrebrena številčnica, okoli 1720

Urarska obrt ima na Slovenskem dolgo tradicijo in s pomočjo pisnih virov ji lahko sledimo od začetka 16. stoletja. Prvotno so bili urarji po rodu tujci, ki so prišli k nam iz nemških dežel in tu zaprosili za meščanske pravice in opravljanje urarske obrti. 18. stoletje je v oblikovanju stolpnih, hišnih in žepnih ur ter njihove uporabe, eno najpomembnejših obdobij. Med hišnimi so prevladovale ure v obliki tabernaklja in visoke podne ure z dolgim nihalom. Mnogokrat pa so ure vdelali v kipe.

O prvih žepnih urah poročajo že v 15. stoletju. Podobne so bile majhnim dozam s horizontalno številčnico na vrhu, katero so šele v 17. stoletju zaščitili s pokrovi iz prozornega kristala in v 18. stoletju s steklenimi lečami. Žepne ure so od vsega začetka nosili na traku ali verižici, pozneje tudi v usnjenem mošnjičku za pasom. Šele v 19. stoletju se je žepna ura resnično preselila v žep moške obleke, damska pa je še vedno visela okoli pasu. Tja do preloma 19. stoletja, ko je prišla v modo zapestna ročna ura.

Žepna ura čebularico je okoli leta 1720 izdelal graško – ljubljanski urar Johann Georg Glässl. Glässl je, kot je bilo v tistih časih obvezno, pridobival pomočniško znanje in izkušnje pri različnih urarskih mojstrih.  Prišel je tudi v Ljubljano, kjer se je poročil s hčerjo urarskega mojstra Kesslerja. Glässlovo delovanje v Ljubljani je dokumentirano s srebrno žepno uro, edinim podpisanim primerkom te vrste, ohranjenim na našem ozemlju. Zaradi njene odebeljene, lahko bi rekli »napihnjene« oblike, karakteristične za obdobje baroka, so te ure in njej podobne imenovali čebularice. V njeni notranjosti se ob vrezani signaturi Joh. Georg Gläßl Laybach razpreda razgibana baročna ornamentika, ki jo je spretna urarjeva roka z vgraviranjem in cizeliranjem prenesla z grafičnih predlog na t.im. platino.

Poslušaj vsebino: