Ivan Vavpotič, Avtoportret, 1940, o. pl.

Objavljeno: 28.09.2018

Ivan Vavpotič se je rodil v Kamniku, 21. februarja 1877. Med leti 1898 in 1905 je študiral na akademiji v Pragi, vmes eno leto v Louvrski šoli v Parizu in pol leta na Dunaju. Med leti 1906 in 1910 je poučeval na realki v Idriji, med 1. svetovno vojno slikal na bojiščih, leta 1927 pa se za dve leti zaposlil v Ljubljani kot scenograf. Od leta 1929 je bil v svobodnem poklicu. Ustvarjal je kot slikar, naslikal je vrsto reprezentativnih portretov pomembnih meščanov in umetnikov ter vedro občutenih krajin. Ilustriral je dela Josipa Jurčiča, Frana Detela,  Frana Milčinskega in pesniško zbirko Iga Grudna. Kot avtor plakatov, reklam, razglednic, prvih jugoslovanskih znamk in odrskih scenografij je sproščeno povezoval realistično in secesijsko tradicijo z odmevi modernejših smeri. Umrl je 11. januarja 1943 v Ljubljani.

Vavpotič se je pogosto ukvarjal s svojo podobo. Ohranjeni so številni avtoportreti, na fotografiji pa vidimo enega zadnjih, ki ga je umetnik naslikal v poznejšem obdobju. Za Vavpotiča značilni realistično obravnavan portret spregovori o umetnikovem zunanjem videzu, a hkrati skozi njegov pogled zaznavamo tudi človeka, njegova notranja občutenja, ki ga kažejo kot nekoliko zaskrbljenega, morda celo zagrenjenega, neizpolnjenega človeka. Iz njegovega opusa je jasno, da se je večinoma v svojih delih, predvsem v portretih, prilagajal okusu naročnikov in tako ni uspel razvijati svoje ustvarjalnosti do tiste mere, ki bi si jo sam želel. Znan kot izjemen poznavalec umetnosti in sodobnih umetniških tokov, tudi tisti, ki je pogosto slavil mlada imena slovenske umetnosti svojega časa na izvrstnih vodstvih po razstavah, skozi svoj lastni ustvarjalni opus kaže predvsem več obrtniškega znanja kot naprednega likovnega izraza, torej tistega, kar nam je bolj znano iz številnih njegovih zapisov in polemik, ki jih je objavljal v časopisju.

Poslušaj vsebino: