Dušan Lipovec (1952- 2005)

Objavljeno: 30.03.2021

Slikar in publicist Dušan Lipovec se je rodil v Kamniku. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani( Ljubljana, 1977, prof. Andrej Jemec), študijsko se je izpopolnjeval v Kanadi.

Slikovito podobo Kamnika, z značilnim Malim in Starim gradom,  je ohranjal v sodobnem likovnem zapisu. Likovni kritik Milček Komelj ga je poimenoval kar »pesnik narave«.

Krajina, pa naj si bo urbana, z upodabljanjem neštetih vedut Kamnika, dalmatinskih vasic, le poredko prestolnice, ali pa tista prvinska, čista, nedotaknjena narava, je bila Lipovcu tema, kateri je sledil pravzaprav vse od svojih prvih ustvarjalnih let po zaključku likovne akademije. Od nje se ni nikdar odvrnil, v njej je vselej iskal nove zakonitosti in oblike, barve. Izhajal je iz konkretnega naravnega motiva, katerega je vselej predelal. Motiv iz konkretnega je gibal k vse večji poenostavitvi in hkrati s tem k urejenemu slikarskemu prostoru. O slednjem predvsem lahko govorimo ob njegovem delu opusa, ki je nastajal v času, ko je umetniku postalo slikanje v naravi nekakšna sladka odvisnost. …«Včasih sem imel sicer predsodek, češ, v naravo hodijo slikat le še nedeljski slikarji. Ko pa sem začel zahajati v slikarske kolonije in slikati na prostem, sem spoznal nove kvalitete in prednosti takšnega načina dela. Odkril sem povsem nove barvne in kompozicijske novosti in zakonitosti, ki jih nudi le priroda, oziroma takozvano plain airsko slikarstvu «

Upodabljanje znanega motiva, je namerno deformirano, skrčeno na minimalne ploskve, ki navkljub omenjenemu podajajo značilno podobo iz konkretnega. Takšne so neštete podobe Kamnika – stisnjene hiše, ki se pogosto nagibajo vstran, včasih samo strehe, pogosto naznačeni visoki zvoniki kamniških cerkva, ki se stiskajo v zavetje mogočnega starograjskega hriba. Prav za upodobitve Kamnika je značilna centralna postavitev motiva, ki ga naglaša z visoko podobo Starega grada nad mestom.

Lipovčeva likovna govorica zares zaživi v motivih v tako ljubem mu obmorskem svetu. Tu se slikarju odkrivajo drugi horizonti –  uporabljeni kolorit zažari s popolnoma drugačno svetlobo; včasih se zdi, da se posamičen motiv izgublja v soparah vročih opoldnevov, zdaj v luninem siju, vseskozi pa v tišini.

Pripravila: Saša Bučan