Cehovski vrč usnjarjev, kositer, 1725

Objavljeno: 17.10.2018

Tipična oblika pivskega posodja iz kositra za posebne priložnosti, pri nas zelo razširjena v 17. in 18. stoletju, so bili cehovski vrči. Uporabljali so jih ob posebnih cehovskih slovesnostih, kot je na primer sprejem pomočnika med mojstre. V kamniškem muzeju hranimo med drugimi tudi cehovski vrč usnjarjev. Na vrhu vrča drži mladenič živalsko kožo, na kateri sta vrezana dva leva, ki držita navzkriž zakrivljena usnjarska noža za čiščenje kož. Nad njima je letnica 1725. Na trebuhu vrča pa so našteti vsi usnjarski mojstri, ki so bili vključeni v ceh. Ta in drugi vrči so bili odkupljeni iz zbirke  Josipa N. Sadnikarja.

V 17. in 18. stoletju so cehi dobivali novo obliko, saj so se v njih združevali ne samo obrtniki iste stroke iz enega mesta, ampak iz več mest, trgov ali iz vse dežele. Tedaj je zmagalo načelo, da mora biti število mojstrov in celo pomočnikov v enem mesto točno določeno in omejeno. To je pripeljalo do dedovanja, prodaje in zastavljanja pravice do obrti ali pa je bila ta povezana s posestjo določene nepremičnine. Cehovski predpisi so urejali življenje in verske dolžnosti mojstrov, pomočnikov in vajencev. S prihodom Francozov in ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809-1813) je bilo uvedeno načelo gospodarske svobode. Cehi so bili odpravljeni in obrt je lahko opravljal vsak, ki jo je prijavil oblastem in plačeval obrtni davek.

 

Poslušaj vsebino: