#naprejvpreteklost #dediščinapovezuje

Povezovalna moč kulturne dediščine

RUDOLF MAISTER VOJANOV IN CELJSKI GIMNAZIJCI

V Kamniku je 29. marec občinski praznik. Namreč to je rojstni dan velikega rojaka Rudolfa Maistra. In v mestu ves mesec potekajo različne kulturne prireditve. Ena od njih je bilo tudi odprtje občasne razstave v Maistrovi rojstni hiši z naslovom Savinja bo naš sveti škapulir (Maister v Celju, 1913–1914). Z avtorico razstave Alenko Juvan (Rojstna hiše Rudolfa Maistra, Medobčinski muzej Kamnik) so sodelovali: dr. Marija Počivavšek (Muzej novejše zgodovine Celje) dr. Anton Šepetavc in Vesna Gubenšek Bezgovšek (I. gimnazija v Celju); z bogatim slikovnim gradivom pa Osrednja knjižnica Celje. Razstava pripoveduje o Maistrovem kratkem obdobju v mestu ob Savinji, ko je bil še najmanj vojak; predvsem pa intelektualec ter mentor in učitelj celjskim gimnazijcem.

Maister je bil v Celje, ki je bilo ob njegovem prihodu izrazito narodnostno (slovensko-nemško) razdeljeno, premeščen 1. novembra 1913. Prevzel je položaj poveljnika celjske črnovojniške izpostave. Njegovi sodobniki in biografi so zapisali, da se je med Savinjčani dobro počutil. Hitro je navezal stike s slovenskimi izobraženci in zahajal na kulturne prireditve. Zelo pa ga je zanimalo, ali je v Celju kakšna mladina, ki jo zanimata literatura in pisanje. Na to vprašanje mu je odgovoril prijatelj Miloš Štibler, publicist in zadrugar, ki je tudi uredil srečanje celjskih gimnazijcev z Maistrom.

Tako se je decembra leta 1913 v Zvezni tiskarni na današnji Kocbekovi ulici začelo veliko prijateljstvo in literarna pustolovščina dijakov celjske državne gimnazije ter avstro-ogrskega stotnika in slovenskega pesnika Rudolfa Maistra Vojanova. Fantje so že pred uradnim srečanjem ustanovili literarni klub Kondor, nato pa z veliko tremo čakali, kaj bo pesnik Vojanov rekel o njihovih literarnih poskusih. Na ta prvi obisk Rudolfa Maistra je svoje spomine v Celjskem zborniku leta 1957 obujal kondorjevec in pozneje znani mladinski pisatelj Fran Roš:

»Štibler je spremil Maistra do nas in segli smo v roko častniku, ki se nam je že po svoji visoki, vzravnani postavi in po prodorni sili svojih oči, po svojih lepih brkih in tudi po žametno zveneči gorenjščini zazdel kot nekakšna izredna in prav junaška osebnost. Čudovito se nam je zdelo, da je hotel spoznati nas, večinoma šele petnajstletne dečke iz petega in šestega razreda gimnazije. Ali bo mogel najti na nas kaj, kar ga ne bo razočaralo, nas je zaskrbelo.«

Toda ko je Maister prijazno sedel med fante ter jim začel pripovedovati o literaturi, sta njihova skrb in strah izginila. Navdušeni so mu zaupali, da tudi oni želijo izdajati svoj časopis in Maister jim je rad obljubil pomoč. Tako je januarja 1914 izšla prva številka literarno-znanstvenih vaj Savinja. Za njo pa še štiri. Vse je uredil in snov zanje izbral Maister, z delno pomočjo predsednika literarnega društva, Srečka Puncerja. Nato se je začela prva svetovna vojna in Savinja je prenehala izhajati. Vendar je oblast ilegalno delovanje kondorjevcev, tudi izdajanje časopisa, odkrila. Kljub zasliševanjem in grožnjam s kaznijo pa nihče od fantov ni niti črhnil, da je bil njihov mentor in urednik časopisa avstro-ogrski častnik. Maistrova karizma pa je segala celo do samih bojev za Koroško, v katerih je nekaj teh mladeničev tudi izgubilo življenje.

O žlahtnem prijateljstvu med 40-letnim avstro-ogrskim častnikom in mladimi literati danes priča nekaj ohranjenih izvodov Savinje v Osrednji knjižnici Celje in spominska plošča na I. gimnaziji, potomki celjske državne gimnazije. Zato je bilo pri pripravi razstave sodelovanje z njo nujno in zavezujoče. Ta ustanova z njenimi dijaki je namreč živa vez med preteklostjo in sedanjostjo; je živa priča o tem, kako je kulturna dediščina, ki ji dandanes ne odmerjamo ravno dovolj prostora, temelj vsakega naroda. Z njo le-ta živi in brez nje izgine. Na to važno povezovalno vlogo kulturne dediščine je tokrat opomnila tudi slovesnost, ki so jo ob odprtju razstave v Maistrovi rojstni hiši pripravili dijaki I. gimnazije (Neja Janežič, Jakob Dolenc, Dejan Djaković in harmonikar Jakob Tojnko) z njihovo prof. Vesno Gubenšek Bezgovšek. Prav tako je dogodke in ustvarjalnost iz preteklosti v sedanjost zanimivo priklicala oblikovalka razstave (s spremljajočim katalogom) Petra Derganc. Razstavo si je zamislila kot igro z mediji: od klasičnih do modernih. Uvodni pano je postal časopisna stran, največji del panojev eno izmed socialnih omrežij za deljenje fotografij in kratkih zgodb, pod vsemi pa teče svetlobni trak z osnovnimi informacijami. Tako je krog sklenjen: razstava obiskovalce tudi vizualno opozarja na tesno prepletanje časov in generacij, ki ga kulturna dediščina za večno zaznamuje in krepi.

Alenka Juvan

#naprejvpreteklost, #muzejinskupnosti, #dediščinapovezuje, #muzejbrezmeja