Zgodovina gradu Zaprice

Razstava prikazuje stavbni razvoj gradu od sredine 14. stoletja dalje in življenje za grajskimi zidovi v 19. in 20. stoletju, ko so grad v poletnih mesecih obiskovali tudi znani letoviščarji. Pa do zaplembe premoženja zadnji lastnici Elizabeti Schneid-Rechbach leta 1946, povojnemu življenju na gradu do ustanovitve muzeja leta 1961.                                        

Zaprice se v pisnih dokumentih omenjajo od leta 1301 dalje – kot Apiz, Apetz, Apeç, Apecz, Apez. Dvor je na tem mestu prvič omenjen leta 1352. Najstarejši dvor je imel glavno stavbo domnevno zasnovano v obliki neutrjenega dvonadstropnega zidanega stolpa. V pritličju je bila najbrž osrednja veža z lesenim stopniščem in ob njej kuhinja. V prvem nadstropju so bili bivalni prostori, v drugem nadstropju pa dvorana.

Okoli leta 1550 se je tedanji lastnik Jurij III. pl. Lamberg s Črnela odločil, da bo stari srednjeveški dvor podrl in ga nadomestil z novo gradnjo, čemur so močno nasprotovali kamniški meščani. Mogoče je zidovje srednjeveškega dvora poškodoval močan potres leta 1511. Novo glavno stavbo dvorca so pod strmo streho poudarili s konzolnim vencem, vogale pa izpostavili s stolpičastimi konzolnimi pomoli, ki so nastali kot simbol plemiške veljave in ambicioznosti rodovine Lamberg. Poleg dvorca sta nastala še gospodarsko poslopje in vhodni stolp z obzidjem.

V 18. stoletju je dvorec Zaprice doživel vrhunec stavbnega razvoja. Leta 1757 ga je kupil  Anton Medard pl. Wiederkehr, ki se je odločil za  velikopotezno prenovo dvorca in se zato tudi precej zadolžil. Glavno stavbo dvorca so takrat s prizidkom razširili in celoti obenem dali poznobaročno podobo. V notranjščini prizidka so uredili baročno stopnišče, dve sobani v drugem nadstropju pa so opremili z imenitnimi figuralno poslikanimi tapetami, ki so nastale že sredi 18. stoletja. Nekdanji vhodni stolp iz 16. stoletja so razširili v novi enonadstropni vhodni trakt. Zahodno od dvorca so ob vznožju vzpetine postavili gospodarsko pristavo.

Leopold pl. Wiederkehr-Wiedersbach je Zaprice leta 1830 prodal Francu Pirhu. Leta 1871 je Zaprice na dražbi kupil znameniti kranjski industrialec in politik Fidelis Terpinc (1799–1875). Po njegovi smrti je njegova vdova Josipina Terpinc dvorec prodala leta 1878 Zaprice Dunajčanu Jožefu vitezu Schneidu pl. Treuenfeldu (1839–1884), ki je bil državni in deželni poslanec in vladni svetnik. Leta 1895 je dobro vzdrževani dvorec poškodoval ljubljanski velikonočni potres. Salon v drugem nadstropju je takrat dobil novo stropno poslikavo – imitacijo lesenega stropa. Josip vitez Schneid pl. Treuenfeld (1869–1929) je leta 1919 postal edini lastnik Zapric.

Prva svetovna vojna in razpad habsburške monarhije sta pomenila konec dobe plemičev. Schneidovi so še vedno bivali na Zapricah le v poletnih mesecih, za celotno posestvo pa je skrbel oskrbnik, najdlje je to nalogo opravljal Josip Gerlovič (1861–1938).

Po 1. svetovni vojni so stanovanja in sobe oddajali kamniškim družinam, med drugim tudi družini Gabrovec, pa tudi številnim letoviškim gostom.

Najbolj zvesti so bili t. i. Zapričani, družine znanih slovenskih pesnikov, pisateljev, kritikov, intelektualcev …, ki so v poletnih mesecih več let zapored najemale stanovanja v gradu. Med njimi so bile družine Otona Župančiča, Juša Kozaka, Franceta Šturma, Franceta Koblarja, dr. Gregorina, družina Treo, družina Senekovič. Občasno jih je obiskala tudi Lily Novy.

Najbolj navdušen in zvest obiskovalec Zapric in Kamnika je bil Oton Župančič z družino. Oton Župančič (1878–1949) je z ženo Ano (1891–1967) in otroki Markom (1914–2007), Andrejem (1916–2007) in Jasno (1923–2010) preživljal eno- ali dvomesečne počitnice na Zapricah med leti 1923 in 1930. Nekaj pesmi je napisal v Kamniku v gostilni Pri vinski trti pri Vivodovih, kjer naj bi leta 1923 tudi začelo nastajati delo Veronika Deseniška. Leta 1928 ga je mesto Kamnik, ob njegovi 50-letnici, imenovalo za častnega meščana Kamnika.                                             

Med znanimi letoviščarji sta bila tudi Janko in Nora Lavrin. Lavrin je bil literarni zgodovinar, med leti 1923 in 1953 tudi profesor za novejšo slovansko književnost na univerzi v Nottinghamu v Angliji. Z ženo Noro sta v avgustu 1928, ko sta bila na poročnem potovanju, na Zapricah najela preprosto sobo.

Leta 1940 je postala lastnica posestva Elizabeta Schneid pl. Treuenfeld (1913–1964), ki se je leta 1936 poročila z baronom Hermanom Rechbachom (1908–1976). Od tedaj sta stalno bivala na gradu Zaprice. V zakonu sta se jima rodila hči Renata (1938) in sin Klavs Nikolaj (1944). Herman Rechbach se je zaposlil leta 1936 kot uradnik v tovarni Titan, v času nemške okupacije je bil v letih 1941–1945 župan Kamnika.

Po koncu 2. svetovne vojne je mlada družina Rechbach doživljala težke čase. Elizabeta in Herman Rechbach sta bila obsojena na zaporno kazen in izgubo državljanskih in političnih pravic. Elizabeti Rechbach je bila leta 1946 zaplenjena vsa premična in nepremična lastnina, ki je prešla v državno last FLRJ. Po končani zaporni kazni je od leta 1947 dalje Elizabeta Rechbach otroka preživljala z delom v Keramično-kemični industriji Kamnik, kjer je poslikavala keramiko in majolike. Sredi leta 1957 je znižano zaporno kazen odslužil Herman Rechbach. Istega leta je družina odšla v Avstrijo.                                                                                                                               

Na osnovi Zakona o denacionalizaciji sta dediča Rechbachovih leta 1992 vložila zahtevo za vrnitev nepremičnin. Postopek se je za grajski kompleks Zaprice končal leta 2009, lastnica je postala Občina Kamnik.

Po letu 1945 so v gradu uredili šolo za politične kadre, zasedla ga je vojska, med leti 1949 do 1953 je v njem deloval šolski internat, za tem pa zasilna stanovanja. Prebivalci so imeli stalne težave z oskrbo vode, stranišči, ogrevanjem, vlago ipd. Gradbeno stanje celotnega kompleksa Zaprice se je močno poslabšalo. 4. decembra 1961 je bil ustanovljen Muzej Kamnik, ki je za svoje delovanje dobil grajski kompleks Zaprice. Do spomladi 1962 je v njem stanovalo še sedemnajst strank. V naslednjih letih in desetletjih se je grajski kompleks postopno raziskoval in prenavljal za muzejske namene. Danes je daleč naokoli edini ohranjeni grajski kompleks, ki je namenjen delovanju muzeja in javnosti.

Predstavitev razstave in kataloga si lahko ogledate v prispevku na TVS:

https://365.rtvslo.si/arhiv/prvi-dnevnik/174851646?fbclid=IwAR25TMd9PiDJRcr_JxesSYgj2TJeafKUeuF6x6iYmXjXjrpNcw3gtxraS9Q

______________________________

KOLOFON

Stalna razstava Zgodovina gradu Zaprice 2021 Medobčinski muzej Kamnik (zanj: mag. Zora Torkar)

Vodja projekta: mag. Zora Torkar  Tekst in izbor fotografij: dr. Igor Sapač, mag. Zora Torkar Fotografije: Medobčinski muzej Kamnik, Narodni muzej Slovenije, Narodna galerija, Indok center Ministrstva za kulturo RS, Arhiv RS, Alenka Župančič, družina Gabrovec,  Tomaž Lauko, Zora Torkar, Miran Kambič, Igor Sapač, Jošt Gantar – slovenia.info Rekonstrukcije gradu: dr. Igor Sapač, mag. Sanja Špindler Lektoriranje: Ana Gruden Prevod: Jon Derganc Oblikovanje: Saša Kovačič Projekt sta financirala: Ministrstvo za kulturo RS in Občina Kamnik