Vladimir Makuc - Krhkost stekla, moč zidu

Grafik, slikar in kipar Vladimir Makuc se je rodil leta 1925 v Solkanu pri Novi Gorici. Po zaključenem šolanju na učiteljišču leta 1943 je bil mobiliziran v partizane. Po vojni je obiskoval Šolo za umetno obrt v Ljubljani, kjer je leta 1950 diplomiral pri profesorju Zoranu Didku, še istega leta pa se je vpisal na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1954. Temu je sledil študij restavratorstva na specialki Akademije pri profesorju Mirku Šubicu. V študijskem obdobju se je ukvarjal z ilustracijo, kasneje pa je dolgo obdobje (med letoma 1954 in 1963) kopiral srednjeveške freske za Narodno galerijo. K lastnemu ustvarjanju je pristopil dokaj pozno; leta 1957 se je začel spogledovati z grafiko; začel je z lesorezi, nato se je preusmeril tudi v visoki in globoki tisk. Osemdeseta leta so Makuca zvabila v slikarstvo, ob njem, ali pa prav iz njega, pa se je vzporedno začel posvečati tudi skulpturi.

Za umetnika je bilo pomembno obdobje leta 1960, ki ga je preživel v študijskih ateljejih znanega grafika Johnnyja Friedlaenderja v Parizu, kjer se je izpopolnil v različnih tehnikah globokega tiska.

To je bilo tudi obdobje, ko je Makuc začel s svojimi lastnimi razstavami, hkrati pa se je začel predstavljati na domačih in mednarodnih grafičnih razstavah. Bil je izjemen človek in umetnik, ki si je od samega začetka ustvaril svoj likovni svet, svet krasa, mediterana – svet, ki ga lahko ponotranji domači gledalec ali tujec, svet, iz katerega so vzniknile številne mojstrovine umetnika, ki je za svoje delo prejel veliko nagrad in priznanj (med drugimi Prešernovo nagrado in nagrado Red dela z zlatim vencem leta 1979; 1987 nagrado Riharda Jakopiča; 2015 Župančičevo nagrado za življenjsko delo).

Razstavljal je na več kot 450 razstavah grafike doma in v tujini. Umrl je leta 2016.