Viktor Šest – Obrazi

Viktor Šest je bil rojen leta 1956 v Ljubljani. Leta 1981 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorju Kiarju Mešku. Sprva se je zaposlil kot tehnični in likovni urednik pri Založbi Obzorja, od leta 1984 pa deluje kot samostojni ustvarjalec na svobodi. Predstavlja se tako na domačih tleh kot tudi v tujini, na samostojnih in skupinskih razstavah. Živi v Mariboru.

Vsebinsko je slikarstvo Viktorja Šesta umetnostna zgodba, ki raste iz korenin starejše likovne umetnosti – sprehodimo se lahko daleč nazaj, v obdobja, ko je upodabljanje človeškega vsakdana postalo samostojen žanr v likovni umetnosti in torej ni več služilo le kot kulisa nekemu pomembnemu prizoru, ampak je prestopilo v prvi plan. Žanrsko slikarstvo, kjer gre za upodabljanje običajnih, preprostih, brezimnih posameznikov, svoj vrhunec doseže v delih nizozemskih in flamskih umetnikov 17. in 18. stoletja.

Viktor Šest sledi klasični umetnosti, klasičnemu toku ustvarjanja tako vsebinsko kot tehnično. Študij na Akademiji za likovno umetnost je sicer zaključil v osemdesetih letih, v času, ko so se začele na območju bivše Jugoslavije razvijati nove, sodobnejše likovne prakse, k čemur je bogato prispevalo umetnosti naklonjeno vzdušje.

Viktor Šest se je od novih gibanj odvrnil in kmalu po zaključenem študiju odkril sebi lasten, izrazito svojstven in osebno prepoznaven slog. Na slednjega je zagotovo močno vplival tudi Šestov profesor na akademiji, Kiar Meško, v figuraliko in risbo usmerjeni slikar. Figuralika in risba sta tako stalnici, ki sta se v Šestovem slikarstvu pojavili že takoj po zaključku študija, ko je umetnik začel svojo lastno ustvarjalno pot. Šest igra vlogo opazovalca, človeka, ki ga zanima in privlači pravzaprav zgolj in samo človek, njegova podoba. Človeška figura, ljudje ga ženejo, da jih neprestano opazuje- za njimi, ob njih, nemo strmi v njih, kot nekakšen voayer in nam jih prikaže v najrazličnejših užitkarijah.

Šestova umetnost ne nastaja, kot smo večkrat vajeni, v strogih vsebinskih ciklih, ki bi se ukvarjali z določeno tematiko, ampak se posamična vsebina neprestano javlja in izginja. Stalnica so portreti, posamezniki, opaženi ob igri biljarda, ob kvartopirski mizi, v trenutku pred baletnim nastopom; posebej vsebinsko pomembna je tematika glasbe, v okviru katere upodobi posameznike z različnimi glasbenimi inštrumenti, včasih tudi kot skupinski portret treh, štirih glasbenikov, nepogrešljivi pa so njegovi portreti ostarelih generalov in nenazadnje Don Kihotov. Vsebinsko prehajanje v umetnosti Viktorja Šesta je pravzaprav sprehod po avtorjevi notranjosti, po njegovem razmišljanju o občečloveškem znotraj življenjskega cikla – vsebine tudi ostajajo kot razmišljanje; ne skušajo se namreč javljati kot kritika človeškega preužitkarstva. Ljudje v biljardnici smo pravzaprav vsi mi, ki si na tak ali drugačen način jemljemo svoj svoboden zrak, nekaj, kar nas za trenutek odtegne od križev vsakdanjika.