Teja Hlačer - Vrtenčki. Keramični odmevi neznanega sveta

Kepa gline – dotik vlažnega materiala, ki te v trenutku prevzame, poveže z elementarno zemeljskostjo. Drsenje prstov po brezoblični gmoti na vretenu ustvarja nove in vesele edinstvene oblike. Človek je od pradavnine uporabljal glino – sprva za uporabno posodje, a kmalu zatem za stvaritve, ki so presegale uporabno, ki so skozi formo govorile o simbolih, božanstvih, o realnem in sanjskem, o mitu in zemeljskem. Tejna pot se je začela s posodo, z okroglino, ki je kmalu začela presegati meje uporabne umetnosti in vse bolj iskati izzive na drugi strani, v umetnosti, v kreiranju novega in hkrati v iskanju izzivov, ki jih ta material ponuja v izobilju. V keramiki išče in hkrati ustvarja svoj prostor umetniške in ustvarjalne svobode.

»Glina je material z dolgo zgodovino, vendar v njej vidim predvsem neskončen prostor za nova vprašanja, nove oblike in nove načine izražanja. Zanimajo me trenutki, ko tradicionalna tehnika prestopi svoje prvotne meje in postane izhodišče za nekaj nepričakovanega.«

Zanima jo preobražanje geometrijskih form v organske, ki nas nagovarjajo s svojimi oblikami in nas konfrontirajo s simbolnim, ki je zapisano v njih. Vse postane pomembno – oblika, tekstura, proporci – vse je tako, da postane objekt uravnotežen, čeravno vidno nestabilen, a slednja lastnost je namerna. Že sam material nas vrača v daljino preteklost, v starodavno tehniko, ki pa se z mehkobo in igrivostjo forme, z grobostjo in hkrati krhkostjo materiala ter vtisom lahkotnosti nasloni na popolnoma sodobno vizijo. Lahko se sprašujemo, kaj je v objektu sodobnega, in se vrnemo v preteklost, saj sodobne forme ne izhajajo nič manj iz narave same kot tiste pradavnе, spreminjajo se le konteksti, v katere te objekte postavljamo ter tako ustvarjamo zgodbe za sodobnega človeka.

Forme Tejinih objektov so enostavne, a hkrati zelo pomenljive. Raztezajo se po prostoru, kakor da se razraščajo, kot nekakšne ovijalke, ki stremijo k svetlobi, k nebu, navzgor. Zgornji del aludira na oko, ki je zaključek zavite forme in stoji na tem mestu kot ekran. To je pravzaprav tudi nekakšna metafora za izgubljanje bližine in dotika v času, ko si ne jemljemo trenutkov zase, ko raje kot v gozd ali nebo pogledamo v ekran. A to končno odprtino lahko razumemo tudi kot krik – nemočni krik posameznika, ki si želi, a se hkrati zaveda, da vrnitve v preteklost ne more biti. Tejini objekti delujejo kot nekakšna pradavna bitja z dolgimi vratovi, brez okončin in z ustno odprtino ali Velikim očesom. Združujejo se v skupine, se spogledujejo med seboj in z gledalcem ter se v raznobarvni svetlobi pojavljajo in izginjajo. Ob tem se javlja glasba in odsev posamičnih figur, njih povečave, kar hkrati ustvarja občutek tako harmonije kot tudi napetosti. V svojem bistvu so te figure, združene v skupine zaradi hkratnosti gibanja/vrtenja, svetlobe in zvoka, v nenehnem spreminjanju, s čimer avtorica tudi v tem projektu presega mejo tradicionalne skulpture. Kot je za Tejo Hlačer že značilno, skuša v svojih projektih nadgrajevati obstoječe in jih prilagajati ter postavljati v nove kontekste (in prostore), ob čemer išče nove izzive in inovativne rešitve za vizualne učinke. Tejin tradicionalni pristop, ki ohranja prvinskost materiala, se v zadnjih avtoričinih projektih vse bolj bliža celostni umetnini, kjer se prepletajo linije, barve, materiali, gibanje, svetloba in zvok. »Kot oblikovalka keramike ne želim zgolj ustvarjati predmetov, temveč raziskovati, kaj se zgodi, ko oblika, gibanje, svetloba in prostor začnejo delovati skupaj. Pomemben mi je proces – od prve ideje in dotika z glino do trenutka, ko delo zaživi v prostoru in vzpostavi odnos z gledalcem.«

Teja Hlačer (1975) je magistrica kulturne antropologije, oblikovalka in pedagoginja na področju keramike. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije ter leta zaključila magistrski Študij z raziskavo o novih vsebinah kulturne dediščine. S keramiko se intenzivno ukvarja od leta 2010, svoje znanje pa je izpopolnjevala pri domačih in tujih mojstrih ter na Mednarodni šoli za keramiko La Meridiana v Italiji, kjer je med letoma 2014 in 2018 delovala kot asistentka in studia. Je članica Mednarodne akademije za keramiko (IAC) v Ženevi. Svoja dela predstavlja na samostojnih in selekcioniranih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugim Grand Prix na mednarodni razstavi Ex Terra
Krško, nagrado trienale rokodelstva in naziv priznana rokodelka za področje lončarstva. Njena dela so vključena v več referenčnih zbirk. V svojem ustvarjanju povezuje tradicionalno lončarsko znanje, raziskovanje dediščine, oblikovanje in sodobni kiparski izraz.

______________________________________________________

KOLOFON

Občasna razstava Teja Hlačer – Vrtenčki. Keramični odmevi neznanega sveta, 8. 10. – 21.11. 2026,  Medobčinski muzej Kamnik – Galerija Pogled. Zanj: mag. Zora Torkar Kustosinja razstave: Saša Bučan Oblikovanje: Vladimir Ristić Lektoriranje: Ana Gruden Tisk: Dataprint Kamnik Projekt sta financirala: Občina Kamnik in Ministrstvo za kulturo RS