Na sodu smodnika

Muzej in uprava MMK grad Zaprice
Kdaj: od 13.12.2017, 00:00 do 20.11.2019, 00:00
Razstava Na sodu smodnika prikazuje nastanek in razvoj ene najstarejših tovarn na Kamniškem, smodnišnice, ki ima svoje začetke že v sredini 19. stoletja. Razstava nam ne predstavi le dela in proizvodnje, ampak tudi način življenja v specifični skupnosti, ki je imela že od vsega začetka status varovanega območja in je bila v pristojnosti vsakokratne aktualne državne vojske. Z debelim zidom zavarovano območje je skozi desetletja razvilo samosvojo logiko delovanja, utemeljeno na samooskrbi in zaradi nevarnosti proizvodnje tudi na tesni povezanosti vseh zaposlenih. Nevarno območje smodnišnice je predstavljalo nekakšno »mesto v mestu«.

Njihovo osnovno dejavnost je predstavljalo izdelovanje črnega smodnika za lovce in rudarje. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so začeli izdelovati tudi vžigalno vrvico ter različne vrste razstreliv za rudnike in kamnolome, v sredini 20. stoletja pa na oddelku za pirotehniko tudi vse potrebno za ognjemete, ki so jih tudi organizirali in pripravili na vse večje praznike v nekdanji skupni državi – od dneva republike, novega leta do ljubljanske Kmečke ohceti. Med njihove najbolj miroljubne izdelke spada legendarna iskreča čudežna svečka za božično drevo. Omenimo še metke za otroške pištole, vžigalice s pokom, pasje bombice in drobcene vložke za cigarete, ki so kadilcu pokvarile miren užitek. Pozneje so za potrebe vojske izdelovali različna vadbena sredstva – od protipehotnih in protitankovskih min do imitacije jedrske eksplozije. Izdelovali so tudi ubojna sredstva – na primer ročne bombe in zažigalne mine. Celo danes tako osovražena PVC vrečka je bila njihov množični proizvod, izdelovali so jih za večino glavnih slovenskih tovarn – od Mure do Rašice. V pozneje osamosvojenem obratu so ob t. i. rokavih za razstreliva natisnili tudi ogromne količine plastičnih ovitkov za salame, pakirane piščance in sire ter higienske pripomočke za dojenčke.

Ob razstavi je izšla obsežna monografija, ki je nastala predvsem zaradi dolgoletnega skrbnega zbiranja in beleženja pričevanj kronista in nekoč zaposlenega na »barutani«, Vilka Rifla. Njegov prispevek predstavlja glavnino knjige, magistra arhitekture Anja Urankar je prispevala daljše poglavje o arhitekturni podobi smodnišnice, muzealec in kronist nekdanje kamniške industrije Marko Kumer pa je prispeval zaključni del o družabnem življenju v nekdanji tovarni.

Poslušaj vsebino: