Mateja Kavčič – Barvanka

Mateja Kavčič, rojena 1970 v Novem mestu, je otroštvo preživela v Brestanici. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je leta 1989 vpisala na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je 1994 diplomirala pri prof. Janezu Berniku in prof. Jožefu Muhoviču in leto kasneje obiskovala slikarsko specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Leta 2007 je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Je dobitnica priznanja Majskega salona 2011. Zadnjih petnajst let živi in ustvarja v Škofji Loki.

… Detajlne krajine, izseki iz posamičnih delov travnikov, gozdov so stalno prisotne vsebine v likovnem opusu slikarke Mateje Kavčič. Naravno poveže tudi z najbolj osnovno obliko- krogom. Krog je sonce, je planet, je zemlja, luna; krog je univerzum, ki se v hinduizmu in budizmu pojavlja kot duhovni in ritualni simbol. Krog se v Matejinih delih plemeniti z nešteto natančno izrisanimi deli listov posamičnih rastlin in s tem cikličnim ritmom zaznamuje naravne cikle in zakone, ki vladajo v naravi , jo obvladujejo z nenehnim rojevanjem in razpadanjem vsega kar se z njo povezuje. Krog je življenjski cikel vsakega izmed nas, je mehka oblika, ki jo razumevamo kot življenje, ki se z našim koncem ne zaključi ampak nadaljuje v vedno nova življenja.
Kavčičeva v zadnjem obdobju odvrne od barve in se docela poda v risbo, ki jo je sprva zasnovala na stenah, kjer je delovala kot gozd in njegova bogata podrast, po katerem so se sprehajalci naužili neopaznega, ki pravzaprav obstaja, živi okoli njih, kar je v prostoru jasno nakazovala tudi z uvajanjem travnatih« vrvi«, ki so se kot kače razraščale po prostorih in skušale s svojim nemim krikom izzvati posameznika, da bi se ponovno obrnil k naravi.
Ne izbere si posamičnih delov rastlinskega sveta, ampak na okroglih platnih predstavi izseke njej znanih gozdnih poti, delčkov travnikov, skrivalnic med praprotjo. Kar se je porodilo na stenah, je prešlo v ponovno kroženje in vzniknilo na zdaj zanjo že značilnih okroglih platnih. Na ta, s preciznostjo, s skoraj botanično risbo, z ogljem riše naravo- zdaj ,ko ni več barve nas drami tudi k prebujenju, k skrbi za zeleni svet, ki bi morala obstajati v vsakemu izmed nas. A ne gre le za skrb, gre tudi za povabilo posamezniku, ki naj ve, kje in katere poti mora izbrati v svojem krogotoku življenja, ki naj ga vendarle obvladuje in vodi narava sama. Gole, mrtve stene oživlja, transformira v tapiserijo zelenega…

Kustosinja razstave: Saša Bučan