Izgubljena rimska poštna postaja

Zelo redko v arheološki stroki stvari tečejo teko hitro, kot so v danem primeru. V meglenem novembru in mrzlem decembru leta 2013 so na trasi druge cevi plinovoda potekale arheološke raziskave. Na najdišču Blagovica, na parc. št. 138 k. o. Blagovica (t. i. Pskarjevi oz. Jerinovi njivi – danes travniku) so arheologi začeli z delom v ne prav prijetnih in prijaznih razmerah. Izkopavanja so se deloma prekrivala z izkopnim poljem za prvo cev plinovoda, ki so jo delali leta 1977, ko so domnevali, da je na tem območju v času antike in zgodnjega srednjega veka bilo pokopališče. Že leto dni po končanih izkopavanjih, decembra leta 2014 je arheološki konzorcij, ki ga je vodil Arhej d. o. o. predal arhiv arheološkega najdišča Blagovica, skupaj z vsemi najdbami v trajno hrambo prisojnemu – torej kamniškemu muzeju.

Rezultati obsežne raziskave, ki je zajela 3,3 ha površine so bili do letošnjega leta večkrat predstavljeni strokovni javnosti, na predavanjih, v strokovni literaturi. Na Ta veseli dan kulture, pa bomo odgrnili arheološke plasti, predstavili nova spoznanja o tem najdišču tudi širši javnosti.

Zakaj izgubljena poštna postaja?

Pošta je od rimske zasedbe naših krajev (enako je bilo tudi drugje), igrala ključno vlogo pri obveščenosti in preskrbi rimske vojske. Organizirana je bila po celotnem rimskem imperiju in je bila prvenstveno namenjena vojski. Poštne postaje poznamo iz itinerarjev, kjer so napisana njihova imena, funkcija in razdalje oz. oddaljenost med njimi. Na nekaterih postajah se je dalo dobiti hrano, pijačo in prenočišče, na drugih je bilo mogoče zamenjati konje, živalsko vprego, spet tretje so imele policijsko-nadzorno funkcijo. Tabula Peutingeriana – itinerar iz antičnega časa, omenja cestno postajo Ad publicanos, ki so jo v preteklosti locirali v Lukovico, v Podpeč pri Lukovici idr. z bolj ali manj neutemeljenimi domnevami.

Izkopavanja v letu 2013

Arheološke raziskave večje površine so pokazale, da na tej lokaciji ni bilo le grobišče, temveč da imamo opravka z naselbino, ki se je skozi čas spreminjala, popravljala, dograjevala. Izkopani so bili temelji oz. ostanki stavb, ki so bili v prvem in drugem stoletju večinoma leseni (lahko je šlo za skladišča, shrambe ali hleve), počasi pa so leseno arhitekturo dopolnjevali z zidanimi strukturami, temelji in zidovi. Položaj naselbine pod pobočjem se je nekajkrat izkazal za precejšen problem. Nevšečnosti so jim povzročale hudourniški potoki in plazovi, ki so naselbino večkrat v posameznih delih prekrili z zemljo, peskom, zato so jo morali popravljati, dograjevati, utrjevati zidovi ipd. Vse te procese se je dalo prebrati v zemeljskih plasteh, v arheološkem zapisu, kjer so se ohranile tudi drobne najdbe z govorico življenja tedanjih uporabnikov. Presenetljivo dobro se je ohranila grobnica, verjetno nekega pomembneža, v kateri je bil kot popotnica in grobni pridatek pridan steklen servis iz svetlozelenega in modrega stekla. Redkost pri nas, po količini in sestavi steklenih izdelkov.

Odgovor na vprašanje, ali se je rimska poštna postaja našla, pa boste morali poiskati na razstavi.

___________________________________________________________
KOLOFON
Občasna razstava Izgubljena rimska poštna postaja  3.12.2019-22.10.2020 Medobčinski muzej Kamnik – muzej Zanj: mag. Zora Torkar

Avtorici razstave in besedila: dr. Ana Plestenjak in Janja Železnikar; Lektoriranje: Neža Kelc; Oblikovanje: Vladimir Ristić, Fotografije: Maja Korošec, Tomaž Lauko, Jašar Skorupan; Risbe, rekonstrukcije in ilustracije: Andreja Peklar; Zemljevidi: Mateja Belak. Projekt sta financirala: Občina Kamnik in Ministrstvo za kulturo RS.