Herman Gvardjančič: Fordlandia

Galerija Miha Maleš
Kdaj: od 17.10.2019, 19:00 do 14.12.2019, 18:00

V okviru slovenskega prostora je Gvardjančičevo delo, njegov celoten opus, izjemnega pomena, saj gre za slikarja, ki ob številnih novitetah, ki se dogajajo na polju umetnosti, od samega začetka sledi svoji ideji, ki jo razvija še dandanes. In tako kot v samem začetku je in ostaja v svojem izrazu umetnik tenkočutnega zaznavanja, s čimer posega v univerzalni jezik umetnosti, ki pa odzvanja le v ušesih tistih, ki zmorejo enako mero tenkočutnosti. Herman Gvardjančič (1943) se je rodil v Gorenji vasi pri Retečah, kjer živi in ustvarja še danes. Obiskoval je Šolo za umetno obrt v Ljubljani ter med leti 1964 – 1968 študiral na Pedagoški akademiji, kjer so ga poučevali profesorji Zoran Didek, Milovan Kranjc in France Uršič. Istočasno je na Akademiji za likovno umetnost študiral slikarstvo( med drugimi Maksim Sedej, Marij Pregelj), specialko za slikarstvo pa je zaključil leta 1971 pri profesorju Zoranu Didku. Po študiju je potoval po raznih evropskih državah. Deloval je kot likovni pedagog, od leta 1997 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Gvardjančičevo slikarstvo se predstavlja na številnih razstavah v domačem prostoru in v tujini, umetnik pa je zanj prejel tudi številne nagrade ( Nagrada Prešernovega sklada, 1981; Groharjeva nagrada, 1988; Jakopičeva nagrada, 1990; Velika nagrada Majskega salona, 1996;) in priznanja.

Kot je zapisala v katalogu kustosinja Saša Bučan:»…se Herman Gvardjančič v svojem zadnjem ciklu nasloni na Fordlandio, ki pa je ne presprašuje kot zgodovinsko dejstvo, ampak bolj kot utopijo, katere iskalec je morda do neke mere tudi sam v želji po nečem svetlejšem, dobrem, idealnem, čeravno se skozi svojo likovno izpoved v vseh obdobjih sooča s temino človeštva, v kateri ni prostora za vdore svetlobe, svetom, ki je bolj ali manj oropan čustev in, kot sam zase pove, v svetlobo življenja nikoli ni prav zares verjel. Naslov razstave pa nas opominja na Gvardjančičevo drugo strast in pomočnika, ki poleg podajanja svojih notranjih svetov skozi linijski zapis vzporedno ustvarja globine njegovega dela, glasbo. Da bi lažje uvideli emocionalnost in senzibilnost umetnika pred nami, je zagotovo glasba svetovnega ustvarjalca islandskega rodu, Johanna Johannssona vodilo zadnjih del, ki eruptivno prihajajo v svetlobo z izjemno reduciranimi sredstvi − risbo z ogljem, v katero se ponekod pomeša posamična barva, najpogosteje odtenki rumene in vijolične…«

Poslušaj vsebino: