Sadnikarjeva zbirka

Prvo muzejsko zbirko v Kamniku je leta 1893 osnoval zbiralec, mecen, po poklicu živinozdravnik Josip Nikolaj Sadnikar. To je bila obenem tudi prva zasebna muzejska zbirka na Slovenskem odprta za javnost. V 60. letih je zbral okoli 4000 predmetov in ob njegovi smrti leta 1952 je bila to ena največjih tovrstnih zbirk. V njegovem muzeju so našli mesto: arheološki predmeti, predmeti za čisto vsakdanjo uporabo, posebnosti in dragocenosti, kot so knjige, rokopisi, arhivski dokumenti in galerija dragocenih likovnih umetnin. Predmete je pridobival različno: v obliki daril, zamenjav in predvsem nakupov. Vsekakor je bil Sadnikar po poznavanju in zavzetosti za zbiranje starin znan ne samo na Kamniškem, ampak tudi daleč naokoli. Leta 1937 mu je njegovo mnogostransko delovanje in življenjsko delo prineslo naslov častnega meščana Kamnika.

Leta 1950 je Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije izdal odločbo o zaščiti enkratne Sadnikarjeve muzejske zbirke. Občina Kamnik je celo načrtovala odkup celotne hiše z zbirko. Vendar gospodarske težave v občini niso dopuščale, da bi načrt uresničila. Sprejet je bil sklep, da se za nov muzej na Zapricah, ustanovljen leta 1961, odkupi le del predmetov. S pomočjo zunanjih cenilcev specialistov za posamezne vrste gradiva so bili izbrani in odkupljeni predmeti, ki so bili po svojem nastanku, uporabi ali nahajališču povezani s kamniškim območjem. Tako je bilo leta 1964 odkupljenih 1468 predmetov. V muzeju se je izoblikovala t. i. Sadnikarjeva zbirka, ki vsebuje nekaj najlepših in najdragocenejših muzejskih predmetov, na primer redko ohranjene izdaje knjig, kot so Dalmatinova Biblija, Pentatevh, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, kositrni cehovski vrči, hišni oltarčki, panjske končnice, sprehajalne palice, slike na steklo, modelčki za mali kruhek, urni mostički, pasne spone in podobno.

Več o zbirki v katalogu: J. N. Sadnikar

Zbirka upognjenega pohištva

V muzeju je začela nastajati po letu 1967 v sodelovanju s tovarno Stol na Duplici, ki je v zbiranju, odkupovanju in predstavitvi izdelkov svojih predhodnikov tovarne upognjenega pohištva Ivana Bahovca in pozneje tovarne Vladimirja Remca videla tudi svojo vlogo. Kustosinja Mirina Zupančič je z načrtnim evidentiranjem in odkupom najlepših primerkov Thonetovega pohištva iz slovenskih tovarn pridobila 78 muzejskih predmetov. V zbirki so ohranjeni različni tipi stolov, klopi, mizic, gugalnikov, obešalnikov, posteljnih stranic in sedežnih garnitur, litoželezne plošče za odtis vzorcev, železni modeli za krivljenje in tovarniški katalogi izdelkov.

Michael Thonet (1796–1871) je s svojimi poskusi krivljenja lesa povzročil pravo revolucijo v tehnološkem, oblikovalskem in konstrukcijskem smislu. V svetovnem merilu je Thonet postal znan po letu 1851, ko je sodeloval na svetovni razstavi v Londonu. Novost, izvirnost, predvsem pa elegantnost tega pohištva so zbudile splošno pozornost in povzročile močno konkurenčnost, skupaj z drugimi, v drugi polovici 19. stoletja cvetočimi historičnimi slogi, kot so masivno neorenesančno pohištvo, »altdeutsch« pohištvo, močno oblazinjeno neobaročno pohištvo ipd. Leta 1859 je izumil in izdelal stol št. 14, najuspešnejši prodajni artikel, saj so jih do leta 1930 izdelali več kot 50 milijonov. Stol št. 14 je odločilno zaznamoval opremo javnih in zasebnih prostorov v mestih in na podeželju vse do konca prve svetovne vojne, zlasti je bil znan kot kavarniški stol.

Po preteku patenta so se pojavile prve konkurenčne firme. V 90. letih 19. stoletja je samo v Avstro-Ogrski upognjeno pohištvo izdelovalo 52 podjetij, ki so večji del proizvodnje izvažala po vsem svetu. Tovarne so predelovale velike količine bukovega lesa, ki je postal iskan tehnični les. Na Slovenskem je po letu 1869 delovalo 19 tovarn upognjenega pohištva, predvsem na Štajerskem, kjer so bukovi gozdovi. Nekatere tovarne so delovale le malo časa, večina je z obratovanjem prenehala po prvi svetovni vojni. Najbolj prodorna in trdoživa tovarna na Slovenskem, edina ki je preživela številne preizkušnje, je bila prav tovarna upognjenega pohištva na Duplici pri Kamniku. Nekatere modele Thonetovih stolov je izdelovala še v 90. letih 20. stoletja. Na svojstven način pa sta to tradicijo nadaljevala tudi oblikovalca Niko Kralj in Branko Uršič.

Več v katalogih: Marko Lesar, Zora Torkar, Thonetovo pohištvo; Upognjeno pohištvo na Slovenskem, katalog MMK, Kamnik 1992.
Matija Murko, Zora Torkar, Stol, Stuhl, Chair. Stoletje oblikovanja stolov v tovarni Stol, katalog MMK, Kamnik 2005.