Slamnikarska zbirka

Etnologinja Majda Fister je leta 1964 zasnovala slamnikarsko zbirko in jo povezala z etnološko raziskavo slamnikarske obrti in industrije na Domžalskem, ki je bila ena najprepoznavnejših in najdonosnejših gospodarskih dejavnosti na tem območju od sredine 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne. Prelomnico v razvoju slamnikarstva, ki se je iz domače obrti konec 18. stoletja razvilo v industrijo, pomeni prihod tirolskih podjetnikov leta 1866, ko so po avstrijski izgubi Benečije prenesli tovarniško izdelavo slamnikov v Domžale, tu začeli graditi tovarne in jih opremljati s stroji. Zbirka obsega orodje in pripomočke, ki so se uporabljali na domovih pri pletenju kit in šivanju slamnikov, pa tudi pripomočke in orodje v obrtnih in industrijskih obratih, kot so denimo likalniki za kite, šivalni stroji, kalupi za oblikovanje slamnikov, škatle za prevoz slamnikov, polizdelki in različni modeli slamnikov.

Zbirka kašč in drugih gospodarskih objektov

V letih 1968 do 1973 je etnologinja kamniškega muzeja Majda Fister s strokovno pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju odkupila in prenesla iz Tuhinjske doline na plato pred muzejem štiri kašče, sušilnico in vodnjak. Kašče in drugi navedeni gospodarski objekti so bili na mestu nastanka oštevilčeni, zrisani in razstavljeni ter spet postavljeni na platoju pred muzejem. To je bil temelj za stalno muzejsko zbirko – skansen tuhinjskih kašč oz. muzej na prostem, ki je bil eden prvih na Slovenskem.

Kašče v muzeju na prostem, najstarejša je iz leta 1793, so lesene in krite s slamo. Najstarejša ima tudi ohranjeno notranjo opremo. Skansen tako ohranja in obiskovalcem predstavlja skoraj izginulo stavbno dediščino na podeželju. Skansen tuhinjskih kašč, kot primer restavriranih in predstavljenih spomenikov ljudske arhitekture, je bil razglašen za kulturni spomenik v Odloku o razglasitvi starega mestnega jedra Kamnika za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur.l. SRS, št. 42/1986).
O kaščah: Majda in Peter Fister, Kašče v Tuhinjski dolini, Kamniški zbornik 1969, str. 91–128.

Velikoplaninska zbirka Vlaste Kopača

Vlasto Kopač (1913–2006), arhitekt, planinec, alpinist, ilustrator in publicist, strokovnjak za naravno in kulturno dediščino, je tudi kot osebnost znal uskladiti potrebe in želje sodobnega človeka s kulturnim izročilom. Najmogočnejši spomenik njegovega dela je Velika planina. Izvirne pastirske bajte na Veliki planini so bile pozimi 1945 požgane, na novo je bila v prvotni obliki postavljena le Preskarjeva bajta. Kljub močnim pritiskom, da bi v 50. letih 20. stoletja zgradili velike skupne zadružne hleve, je arhitektu Kopaču uspelo ohraniti prvotno pastirsko selišče. Razvoj turizma je vsekakor zahteval spremembe tudi na Veliki planini. V 60. letih je bilo zgrajenih več počitniških zaselkov, katerih arhitektura, delo Vlasta Kopača, se je po obliki, materialu in izvedbi zgledovala po pastirski. Tako se je ohranila celotna krajina Velike planine z značilno pastirsko arhitekturo.

Od prvega obiska leta 1935 in tudi po upokojitvi se je Kopač skoraj 70 let vračal na Veliko planino. Spoznaval je ne samo planinsko arhitekturo, ki ji je skušal slediti od prazgodovine in jo primerjal z drugimi pastirskimi naselbinami, ampak tudi pastirsko delo, pripomočke, vsakdanje delo in življenje. Vse je to je vestno zapisoval, dokumentiral s fotoaparatom, še rajši pa s svinčnikom, peresom in skicirko. V desetletjih je nastala izredno bogata zbirka zapiskov, fotografij, skic, načrtov, zemljevidov, ilustracij in predvsem izjemna zbirka pastirskih predmetov z Velike planine.

Po smrti Vlasta Kopača leta 2006 se je pokazala možnost, da pride ta enkratna zbirka v kamniški muzej, tako kot si je želel tudi Vlasto Kopač in za kar je imela posluh tudi njegova hči, arhitektka Mojca Kopač. Tako je bila ob finančni podpori Občine Kamnik septembra 2007 odkupljena izredna zbirka Vlasta Kopača. Po evidentiranju in dokumentiranju zbirke je muzej pridobil 486 predmetov. Velik pomen ima zbirka pastirskih predmetov z Velike planine, ki je začela nastajati že v 30. letih 20. stoletja, saj obiskovalcu muzeja ali Velike planine z njo lahko skoraj v celoti predstavimo življenje in delo pastirja, poglavitno pastirjevo opravo, ki jo je potreboval med sezonsko pašo na planini, od posod in pripomočkov za izdelovanje sira in masla, do različnega orodja, opreme za živino, bivanjske opreme in oblačil.

Več o zbirki v katalogu: Zora Torkar, Velika planina. Pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača. Katalog Medobčinskega muzeja Kamnik, 2008.