Grad Zaprice
Muzej ima svoje upravne, razstavne in depojske prostore v gradu Zaprice. Grad leži na majhni vzpetini nad Kamnikom oz. kamniškima predmestjema Šutno in Zapricami. Na tem mestu je stal že v 14. stoletju grajski stolp, v virih omenjen kot dvor, ki je bil sprva last ministerialov Andeških, vitezov Zapriških (Diengerji z Zapric), pozneje je bil v lasti kamniških meščanov. Morda je veliki potres leta 1511 ta grad porušil, tako da je na mestu starejšega objekta leta 1550 grof Jurij Lamberg dal postaviti nov dvorec, ki ga vidimo na Valvasorjevih grafikah (foto). To je bil poseben rezidencialni tip podeželskega dvorca z ogelnimi pomoli, ki presegajo dve nadstropji še s tretjo etažo, in brez notranjega dvorišča. Takih gradov, kot so Zaprice, je pozneje zraslo še nekaj v bližnji in daljni okolici. Zrasel je še s poznogotskimi formami, ki so delno še danes vidne (konzole balkona, spodnja okenca kot poznogotsko obrezane line, elementi v notranjščini pritličja in v stranskem traktu), kot celota pa je z arhitekturnimi masami že docela renesančna stavba. Zaradi turške nevarnosti so ga morali utrditi z utrjenima šesterostranima stolpoma na obeh vogalih, pozneje spremenjenima v paviljone, in z obzidjem, ki je dvorec že od začetka obdajal v obliki trikotnika. Ogelni pomoli na osrednji stavbi so bili torej bolj simbolični in plastični dodatki, kot jih je terjala renesančna moda, kot obrambna funkcija. Zato so se meščani neupravičeno bali in so nasprotovali gradnji, kot poroča Valvasor, češ, da bi lahko Turki, če bi zavzeli Zaprice, od tu napadali mesto. Grad je imel tudi grajsko kapelo, v kateri so se v času protestantizma zbirali protestantje (verjetno kar nad vhodom na zahodnem pročelju ali v najstarejšem južnem stranskem traktu). Danes vidno podobo je grad dobil šele v času poznega baroka, v tretji četrtini 18. stoletja za časa Antona Medarda Wiederkehrja, ki ga je povečal in barokiziral. Svojo dokončno podobo pa šele v 19. stoletju z zgraditvijo vhodnega severovzhodnega trakta, ki podobno kot jugozahodni trakt grad omejuje na trikotni talni ploskvi.
Grad ima t. i. renesančno obokano pritličje, medtem ko je prvo in drugo nadstropje, ki je povezano z poznobaročnim zrcalnim stopniščem z odprtim jaškom, ravnostropno. V gradu je bil obnovljen grajski salon, ki so ga do konca druge svetovne vojne krasile slikane tapete iz časa barokizacije gradu, in jih danes hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Skoraj ves inventar pa je bil, žal, po drugi svetovni vojni raznesen in uničen. Danes vodi do najmlajšega vhodnega trakta gradu tudi cesta, ki pelje v mesto. Ob njej stoji več starejših eksotičnih dreves, kar daje gradu Zaprice tudi bolj romantični videz zadnjih dveh stoletij.
Zadnji zasebni lastniki gradu so bili do leta 1945 baroni Schneid-Rechbach. Po nacionalizaciji je bil v gradu zbirni repatriacijski center za begunce. V njem so bila tudi stanovanja, dokler ga leta 1961 niso namenili za muzej. V naslednjih letih je muzej stavbo temeljito raziskal, našel in ohranil marsikateri starejši arhitekturni element, ter jo prenovil za muzejsko dejavnost.
